Duša ni oblika, ni telo, marveč je tisto, kar se izraža skozi obliko, skozi telo. Duša ni misel, ni čustvo, ni zaznava, ni delovanje, marveč je tisto v nas, kar misli, čustvuje, zaznava. Duša je zavest, je opazovalec.
| Prvo seznanjanje |
|
|
|
Prvo seznanjanjeNaše znanje o svetu, ki smo si ga nabrali v zadnjih stoletjih razvoja znanosti, je široko. Različne vede, fizika, biologija, kemija, ... raziskujejo zakonitosti neživega in živega sveta. Marsikaj vemo ali domnevamo o osnovnih delcih materije, o atomih in subatomskih delcih, o vesolju in njegovem nastanku, o živih organizmih in njihovem delovanju. Marsikaj nam tudi še ni jasno in v znanosti obstaja mnogo vrzeli. Vendar imamo neko zaokroženo podobo sveta ali paradigmo, verjamemo, da je svet materialen ter da ga kar dobro razumemo in poznamo. Tu pa naletimo na probleme... Nepojasnjeni pojaviObstajajo mnogi pojavi, ki se ne ujemajo s to paradigmo in ki jih z dosedanjim znanjem ne znamo pojasniti. Kako to, da nekateri ljudje komunicirajo telepatsko, ali da včasih ljudje, ki se dobro razumejo, sočasno pomislijo isto misel? Zakaj včasih, ko nekdo umre, istočasno njegov prijatelj dobi neko sporočilo o tem, na primer da poči kozarec, ali da se nenadoma, do minute natančno zbudi ter se spomni nanj in podobno. Zakaj včasih sanjamo stvari, ki se potem zgodijo? Zakaj nekateri ljudje doživijo izstop iz fizičnega telesa in obiščejo kraje, ki jih še niso v življenju videli ter se kasneje izkaže, da so opisali resničen kraj? Zakaj mnoge tradicije z različnih koncev sveta menijo, da po smrti človek še živi in da se da z njimi vzpostaviti stik? Zakaj nekateri ljudje znajo dobro prerokovati in nekako gledati v prihodnost? Nenazadnje, ne razumemo in ne znamo pojasniti, kako nastane zavest, kaj sploh je zavest in česa vse je sposobna. Tovrstnih pojavov si ne znamo razložiti s svojim znanjem o svetu. Večina resnih znanstvenikov se s temi temami noče ukvarjati, ker niso v skladu z obstoječo paradigmo. Lahko so celo posmehljivi in zaničevalni. Toda to ni niti znanstveno koretno, ker ne upošteva znanstvenih pravil, niti človeško pravično do tistih, ki so imeli takšna doživetja. Vemo tudi, da različne tradicije pojasnjujejo te pojave, oziroma jih vključujejo v svojo predstavo sveta. Šele s postopnim razvojem kritičnega razuma, so intelektualne elite razvile večvrednostni odnos do teh mitoloških in religioznih predstav o svetu. Res so lahko mitološke in religiozne predstave o svetu nezadostne, celo napačne, vendar to ne pomeni, da pojavi, ki jih opisujejo, niso resnični. Skrito znanje - ezoterikaMnoge religije poznajo poleg nauka za javnost tudi bolj skrite razlage, ki so jih zaupale semo nekaterim. Tem skritim naukom pravimo ezoterika. Ezoterika pomeni skrito vedenje, ki je bilo zaupano samo nekaterim. Krščanstvo pozna svoj ezoteriko, budizem pozna svoj ezoteriko, egipčanska verovanja svojo, hinduizem svojo ... Zakaj je bilo tako, zakaj je bilo to znanje skrito, ne vemo. Morda zato, ker je bila splošna kultura nižja, morda pa tudi zato, ker so se prenašalci skritega vedenja bali, da bi ga ljudje lahko zlorabili. Kakorkoli že, časi se spreminjajo in v zadnjem stoletju ali stoletju in pol, je dosti tega znanja prišlo na plan. Izkaže se, da so skrita vedenja precej podobna in očitno opisujejo isto stvarnost, ki je onstran materialnega sveta. Hinduistična, egipčanska, budistična in druge ezoterike se ujemajo v tem, ko govorijo, da je fizično telo pri človeku samo lupina. Poleg njega naj bi človek imel še vsaj eno telo iz bolj fine snovi, če ne še več. To fino snovno telo je povezano s pojmi kot so meridiani iz kitajske tradicionalne medicine ali nadiji in čakre iz indijske jogijske tradicije. Znanost še nima ustreznih pripomočkov, da bi lahko preverila, ali te stvari držijo ali ne. Tudi od tod njen odklonilen odnos do teh tem, ker jih ne more niti ovreči, niti potrditi. Duhovne šoleStare tradicije niso raziskovale teh področij na objektiven način, marveč na subjektiven način. Razvile so povsem drugačno tehnologijo, kot jo pozna sodobni zahodni svet. Razvile so subjektivno tehnologijo. Menili so, da je človeški um izjemno sposobno orodje, ki se ga da razviti in z njim prodreti v notranja področja subjektivnosti. Menili so tudi, da subjektivnost ni samo psihološko dagajanje v človeku, marveč da so to vrata v tako imenovane notranje svetove. Trdili so, da lahko iz notranjih svetov vplivajo na zunanji, objektivni svet. To naj bi tudi dokazali z raznimi paranormalnimi pojavi: na primer, da so se lahko mojstri teh ved pojavljali na dveh krajih hkrati, da so lahko postali nevidni, da so imeli moč zdravljenja in delanja čudežev in podobno. Vendar najbolj pomembno, kar so učili, je bilo nekaj drugega. Učili so, da v notranjih svetovih domuje človekova duša in da se šele tam človek zares počuti doma, ter da je tam izvir notranje energije, modrosti in inteligence. Trdili so, da šele v stiku s temi globljimi svetovi posameznik zares spozna samega sebe in doseže trajen mir, uravnovešenost in stabilnost. Učili so tudi, da šele tam človek zares spozna skrivnost, ki ji pravimo bog. Iz življenja ljudi, ki so dosegli takšna visoka stanja duha, laho razberemo, da jim beseda bog ni pomenila prazne vere, marveč, da so imeli neko globoko spoznanje, ki jih je trajno spremenilo. Očitno je, da o tem, kar so zares spoznali, niso dosti ali radi govorili, da pa je bila za njih to nekaj tako stvarnega, kot je za nas materialni svet. Za seboj so pustili malo in dosti. Malo stvarnih opisov, kaj so doživeli in kaj so te nadmaterialne sfere, dosti pa vzpodbud, kako naj človek živi in kaj naj počne, da bo tudi sam dojel, za kaj gre. Zanimivo je, da so ti osnovatelji religij ali jogijskih sistemov in duhovnih šol, zagovarjali etično življenje, human odnos do drugih bitij, ne samo ljudi, marveč tudi do živali, da so priporočali zdravo življenje, zdrav način prehranjevanja in umerjen življenjski ritem, zmernost, ter redno prakso obračanja navznoter, to je meditacijo ali drugo duhovno vajo. Nekateri med njimi so bili bolj religiozni po naravi, drugi bolj znanstveni. Kakorkoli že, videti je, da njihov glavni cilj ni bila vera, marveč da posameznik najde sebe, svoje mesto v življenju in svetu, ter se postavi na pravo mesto. To je tudi cilj in namen Duhovne univerze. Duhovna univerza je šola za osebno in duhovno rast. Pod duhovna rast mislimo prebujanje tistih plasti lastne zavesti, kjer domuje globlja identiteta posameznika, povezovanje z njo in življenje iz nje. |

| Čet Sep 23, 2010 @18:00 - 08:00 Vpis na DU-LJ |
| Čet Sep 23, 2010 @19:00 - 09:00 Vpis na DU-NG |
| Tor Sep 28, 2010 @18:00 - 08:00 Vpis na DU-LJ |
| Sre Sep 29, 2010 @18:00 - 08:00 Vpis na DU-MB |