Duhovna univerza

Slovarček pojmov

Duša

Duša ni oblika, ni telo, marveč je tisto, kar se izraža skozi obliko, skozi telo. Duša ni misel, ni čustvo, ni zaznava, ni delovanje, marveč je tisto v nas, kar misli, čustvuje, zaznava. Duša je zavest, je opazovalec.

Ko se zavest poisti z zaznavo, z mislimi, s čustvi, z delovanjem, potem reče: "Jaz sem to telo, jaz sem te misli, jaz sem ta čustva." Pod vplivom te subtilne idenitifikacije zavest izgubi sposobnost nevtralnega opazovanja in s tem svoj naravni mir, ker jo notranje psihološko doživljanje potegne v svoj vrtinec.

Zato ima duša, čeprav ena, dvojno naravo. Pod vplivom identifikacije s psihološkimi vsebinami se doživlja kot osebnost, to je zavest omejena, pogojena s predstavami, ki plava s tokom dogodkov. Kadar z meditacijo ali na drug način popusti ta primež, doživi svoj lastni notranji mir in se doživi kot tiho, svobodno zavest, ki je nepogojena s predstavami in nevpletena v življenjski nemir.

Meditacija

Ciklusi aktivnosti in mirovanja so naravni, opažamo jih lahko vsepovsod. Pri človeku se kažejo v izmeničnem preklapljanju med simpatikom podnevi in parasimpatikom ponoči. Pod vplivom simpatika je organizem naravnan na aktivnost, pod vplivom parasimpatika pa na obnovo.

Meditacija je preprost način, kako lahko zmanjšamo delovanje simpatika in povečamo delovanje parasimpatika, lahko celo bolj kot v nočnem počitku. Tako meditacija v kratkem času obnovi telesne in umske moči.

Meditacija je pot iz pogojene zavesti v nepogojeno, svobodno zavest.

Glavno orodje meditiranja je um. Meditacija je umetnost umirjanja uma. Ko je um tih, umirjen, lahko zaznava ali zrcali globlje, nepogojene nivoje zavesti. Nepogojena zavest ima v sebi naravno več dinamizma, energije, ker ni zablokirana s predstavami. Zato omogoča tudi globlje umevanje in intenzivnejše doživljanje povezanosti s svetom.

Rezultati rednega meditiranja so poleg obnove telesnih moči tudi povečana miselna energija, bolj sveže dojemanje, večje ustvarjalnost, več idej, ter tudi bolj celovito doživljanje z več občutki bližine in povezanosti, kar se kaže v večji strpnosti, miroljubnosti, a hkrati večji duševni stabilnosti.

Reinkarnacija 

Vse več znanstvenih raziskav o izkušnjah bližine smrti (IBS ali NDE, Near Death Experiance) govori v prid temu, da človek preživi telesno smrt. Izkušnje kažejo, da po smrti človek ohrani sposobnosti zaznavanja, čustvovanja, razmišljanja, ohrani spomine in predvsem se še naprej doživlja kot neokrnjena celota - torej ohrani identiteto. Tudi zunaj fizičnega telesa ima še vedno neko finejšo telo, ki je po izgledu enako fizičnemu, vendar ga fizične oči ne vidijo.

O tem, kaj se dogaja s človekom po smrti, govorijo izročila različno, nasplošno pa lahko razvrstimo njihova mnenja v naslednje kategorije:

1. po smrti ni ničesar več - materialistična teorija
2. človek živi samo enkrat, nato pa v neki obliki večno posmrtno življenje
3. človek živi večkrat - teorija reinkarnacije

Raziskave govorijo v prid temu, da drži teorija reinkarnacije in da se duša po nekem času ponovno utelesi, oziroma naseli v fizično telo. Kolikor je do sedaj znano, se le malo (po nekih ocenah približno 2-3 promile) otrok spontano spomni prejšnjih življenj. Zdi se, da deluje mehanizem pozabljanja kot neke vrste zaščita, da lahko človek vsako inkarnacijo začne neobremenjeno s preteklo. Hkrati pa se pretekle izkušnje ohranijo kot individualne značilnosti, navade in sposobnosti.

Karma

Karma je zakon vzroka in posledice, ki ga v ljudskem jeziku opisuje pregovor, kot seješ tako žanješ.

Zakon karme temelji na tem, da misli, besede in dejanja puščajo nevidne odtise v univerzalnem biopolju. Ta vpliv je lahko disharmoničen in povzroča neravnovesje v biopolju ali pa je harmoničen. Glede na to govorimo o negativni ali pozitivni karmi.

Za disharmonijo je odgovoren povzročitelj, ne glede na to, koliko se odgovornosti v svoji pogojeni zavesti zaveda. V svoji nepogojeni zavesti ve, kaj je storil in se čuti odgovornega. Nekoč bo ta notranji čut pravičnosti pripeljal na površje zavesti nujo, da storjeno popravi ali se oddolži in tako uravnovesi, kar je porušil. Pa tudi samo neravnovesje v biopolju teži k uravnovešanju in sicer tako, da se uravnovesi preko povzročitelja. To je razlog, zakaj indijski pregovor pravi, da karma najde povzročitelja kakor najde teliček v čredi svojo mamo.

Biopolje

Biopolje je univerzalno polje, ki predstavlja matrico fizikalnega sveta. Stare tradicije jo poznajo pod imeni či (Kitajska) ali prana (Indija). Drugi izrazi za biopolje so še orgon, od, eter, kvintesenca, ... Stari Grki so verjeli, da je to prasnov, ki izpolnjuje vse vesolje. Fizika je obravnavala eter kot hipotetični nosilec elektromagnetnih valov, nato pa je to hipotezo zavrnila in opustila.

Prvi raziskovalci biopolja so bili med drugimi tudi kemik in naravoslovec Karl von Reichenbach (1788-1869), psihoanalitik in biologist Wilhelm Reich (1897-1957) in ruski inženir Semjon Kirlijan. Ta je leta 1939 odkril t.i. Kirlianovo fotografijo.

Poskusi s Kirlianovo fotografijo so pokazali, da obstaja biopolje tako okoli organskih kot anorganskih snovi, ter tudi okoli fantomskih 'predmetov', n.pr. odtrganega lista. To pomeni, da je biopolje primarno, torej obstaja za fizikalnimi oblikami kot njihova matrica.

Dharma

Stvari, ki jih je naredil človek, to je artefakti, imajo svoj smisel, kot jim ga ta določi. Imajo namembnost, to je tisto, čemur služijo, zakaj so. Ali imamo tudi ljudje svoj smisel, svoj namen? Zakaj smo? Zakaj sem? Imajo tudi druga živa bitja svoj smisel in namen? Kaj pa vesolje? Pa skupnosti in narodi? Zakaj nekaj ali nekdo biva in je? Vse to je skrito v besedi dharma.

Dharma sicer pomeni v starodavnem jeziku sanskrtu notranjo oporo in je večpomenska beseda: pomeni pravilen način življenja, dolžnost, življenjski smoter ter tudi univerzalni zakon, kozmični red. Lahko pa jo razumemo kot življenjsko filozofijo smisla (Viktor Frankl) ali kot proces samouresničevanja (humanistična psihologija).

V duhovnem smislu je dharma tisto, kar duša poseje v človekovo srce kot njegovo življenjsko nalogo; kot tisto, kar ga v življenju navdihuje in povzdiguje, skozi kar raste, ko to uresničuje. Običajno se življenjski smisel uresničuje po treh poteh hkrati: z vzgojo pravilnih odnosov, z ustvarjalnostjo in delavnostjo na nekem področju ter s poglabljanjem stika z lastno dušnostjo.